Nisem dobro, nisva dobro, nismo dobro.

Na morju je bil Vitan zdrav ko dren. V štirinajstih dneh nismo nikoli uporabili baby vaca za čiščenje nosu, ni kašljal, ni imel vročine. Ko smo se vrnili, je zbolel po štirih dneh vrtca. V službo sem se vrnila za tri dni in ostala na bolniški. Vitan je zbolel. Smrkanje, kašelj, vročina. Potem je bil dejansko še nekaj dni v septembru v vrtcu, v oktobru pa se je začel žur. Vitan je spet - kašljal, smrkal, imel tudi nekaj vročine. Vsi "tipični znaki covida" bi se reklo v letu 2021, v vseh letih prej pa tipični znaki bronhiolitisa. Takrat te bolezni še nisem jemala resno. Ko sta dva Vitanova sošolca pristala v bolnišnici, me je hudo zaskrbelo in dve noči sem praktično prebedela ob njem, celo noč štela vdihe in poslušala, če slišim piskanje. Zaradi stresa, ki ga je to pri meni sprožilo, sem seveda slišala vse več piskanja, Nejc pa me je poskušal prepričati, da je vse v moji glavi. Malo po Vitanu sem padla še jaz. Sicer sem pokončno prebolevala, prepričana, da mene pa že ne bo en prehlad obdržal v postelji in s tem ogromno prispevala v knjižnico spominov mojega telesa. Ko je bil Vitan že zdrav, je padel Nejc. In padal in padal in se s prekletim "prehladom" boril skoraj 2 tedna. Ga je zaskrbelo, ampak ker je dec, ga pa to že ne bo spravilo k zdravniku, a ne?

Najinih 9 mesecev

Verjetno nikoli ne bom pozabila, kako sem tistega majskega jutri daljnega leta 2019 prišla v službo, sedla za mizo v kuhinji in na vprašanje sodelavke, če mi skuha kavo, odgovorila s srečnim "proooosim!". Bilo je že skoraj leto in pol odkar sva se z Nejcem odločila, da bi pa sedaj tudi midva imela otroka. Minilo je veliko trenutkov, ko sem že imela vse simptome, ko sem si že predstavljala, da sedaj je pa to to, veliko solz, prigovarjanja, pogovorov... Minil je tudi moj prvi pregled pri strokovnjakinji za neplodnost in minil je tudi prvi dogovor o tem, da bova poskusila z umetno oploditvijo. Dobim svojo kavo, se sprostim, naredim požirek. Fuj. Pogledam vrečko kave, iz katere je prišla kava v najino posodo in vidim čisto običajno, roza vrečko Barcaffe. Tisto, ki jo redno pijem vsak dan že nekaj let. Kava je bila naravnost ogabna. 

Hugo the boss

Tole je zate.

Moj Hugo. Hugolino. Mičo. Muca. Muca Zoprnica. Maria Mucola. 

Ker si bil ob meni, ko mi je bilo najbolj težko. Ker si bil ob meni, ko sem bila najbolj srečna. Ker si bil ob meni, ko sem se prvič zaljubila. Ko sem se zadnjič zaljubila. Ko sem postala maturantka, ko sem postala socialna delavka, ko sem postala mama. Z mano si praznoval 15 rojstnih dni. Petnajst let. PETNAJST LET. Polovico mojega življenja si se stiskal ob mene. Polovico mojega življenja si mjavkal pred balkonskimi vrati. Polovico mojega življenja si stal pod pipo v banji in zahteval vodo. Ne želel, ne prosil, ampak zahteval. (To si se naučil od lastnice.)

Nisem rojena mama

Jaz leta 2014 na šengnu.
Daleč od odgovornosti, a blizu diplome. 

V času mojega odraščanja vprašanje ali bom imela otroke ali ne, sploh ni bilo vprašanje. Smo naučeni, da tako pač bo. Ko bom končala šolo, bom šla verjetno na faks. Po faksu bom dobila službo in po službi se bom poročila. Potem bom imela otroke. Od točke A, preko točke B, do točke C. Nisem poznala veliko ljudi, ki niso imeli otrok, a vsi, ki jih imam v spominu, so bili rahlo posebni. Samosvoji. Običajno samski. Uporniški. Korak levo ali desno od "povprečja", ki sem si ga tisti trenutek predstavljala. Tako odrasli in tako drugačni od vseh ostalih. 

(Pazi, tole bo zdej popotovanje in pol.)

Tutis Viva Life - Yolk Yellow (prodano)

Preden se ponovno lotim pregleda najinih najboljših nakupov sem se odločila, da se bolj konkretno lotim "recenzije" našega vozička, ki nas je osrečeval eno leto in po dolgem premisleku je čas, da najde novega lastnika. Ker se mi zdi, da so taka mnenja res uporabna pri nakupu in googlanju mnenj o vozičkih, ga bom poskusila čim bolj široko predstaviti preden gre v naslednje roke.

Lahko noč, Vitan

Tole je še ena od objav v seriji "Dojenček 101" (😁) in upam, da tudi ta pride komu prav. Na instagramu (@ajdinistruklji) sem nekaj časa nazaj napisala, da bova z Nejcem spremenila način uspavanja otroka in veliko ljudi mi je ob tem pisalo, da naj o tem kaj napišem. A želela sem, da se situacija stabilizira in da ugotovimo, če res deluje. In sedaj smo na vsaj eni od teh dveh točk - situacija se je stabilizirala in... mogoče pa vsaj malo deluje. Pa poglejmo, za kaj sploh gre. 

Najino leto dojenja

Disclaimer: Ja, tole so zelo osebne informacije. Ampak, ker sem pač Ajda in ker nimam takih težav z deljenjem osebnih zgodb in ker, bolj pomembno, cilj opravičuje sredstva, sem se odločila, da tole enostavno moram napisat. In upam, da pomaga vsaj eni doječi mami. 

Naj najprej povem, da sem bila z izbiro porodnišnice Jesenice izredno zadovoljna. Zadovoljna sem bila z njihovimi pripravami na porod, dosegljivostjo, pregledi pred porodom, gnečo (ki je ni bilo) in zaposlenimi. Manjko je nastal le zaradi odsotnosti epiduralne, ampak otrok je tukaj, bolečine ne čutim več, in recimo, da smo kvit. 😃 Je bilo pa nekaj trenutkov, ko sem želela vse nekam poslati, vzeti otroka in iti domov, pa tega, na Vitanovo srečo, nisem naredila. In na žalost so bili vsi taki trenutki (ki se jih spomnim!) povezani z dojenjem.