Skodelico sem po hitrem postopku zlila vase. Pomislila sem, da mogoče bi pa to lahko bil znak. Znak, da sem noseča. Pomislila sem, kdaj bi morala dobiti menstruacijo. Odkar sem se pri ginekologinji dogovorila za prvi datum posveta za umetno oploditev, sploh nisem razmišljala o tem. Verjetno zamuja nekaj dni. Kakšen teden največ. Ni še čas za alarm, sem si rekla, in omenila Nejcu moje misli. Nejc, navajen razočaranj, me ni želel bodriti. Dovolj je že imel moje slabe volje in tudi jaz, roko na srce, sem si šla že na živce. Verjetno itak ni. "Mogoče bi pa vseeno jutri kupila test," sem predlagala. Nejc ga ni želel. Minilo je natanko 5 dni odkar se je preselil k meni. Zdelo se nama je, da je vendarle čas, da sva oba na istem naslovu in da se ne seliva vsakih nekaj dni gor in dol. Glede na to, da sva si želela otroka, je bila to tudi edina pametna odločitev.
Po službi me je prišel iskat in prosila sem, da zapelje do lekarne. Vstopila sem in prosila za en paket tistih, ta "navadnih" in enega tistega, na katerem se izpiše elektronsko. Za vsak slučaj. Nejc je še vedno nekaj negodoval ampak se je konec koncev vdal v usodo. Prišla sva domov, skuhala kosilo in tik preden sva začela jest, sem naredila test. Naštimala sem budilko in čakala sva. Ko je odzvonila sva se skupaj odpravila do kopalnice. In pogledala.
Dve črtici.
Solze.
Kosilo.
Solze.
"Bom še ta dobrega, za vsak slučaj."
Pregnant.
Še več solz.
In potem se je začelo. Prvi pregled. Utrip. Materinska knjižica. Sreča do neba. Seveda, zaradi mojih strahov skoraj ni bilo dneva, ko se ne bi spraševala, kako dolgo bo trajalo. Takoj po prvem pregledu naju je čakal dvotedenski dopust po Bolgariji. 3700 kilometrov z avtomobilom. Najin zadnji ORNK samostojni dopust. Hribi. Vročina. In predvsem - veliko neznane hrane. Celo Bolgarijo sem sanjala golaž in ne, nisem ga dočakala. Sem pa že zelo zgodaj ugotovila, da je jutranja slabost najslabša zvečer (😹).
 |
| Ena naših prvih slik v troje. Na sedmerih Rilskih jezerih v Bolgariji. |
Po vrnitvi iz Bolgarije, ko sem mislila, da je najhuje za mano, je bilo vse samo še slabše. Začelo se je s tem, da mi je smrdela ocvrta hrana. Kasneje salame. Solat videti nisem mogla. V službi, kjer še niso vedeli, sem na dopoldanskih terenih letela po drugi zajtrk v pekarno. Dva zajtrka sta z mano ostala pol nosečnosti. Eden okoli šestih in eden okoli desetih. Skoraj ni bilo dneva, da bi do malice zdržala brez hrane. Zelo hitro je moja ginekologinja ugotovila, da imam visok pritisk in me tisto sekundo poslala v ambulanto za patološko nosečnost, kjer sem ostala do konca nosečnosti. Porodnišnica Ljubljana hitro postane tvoja največja nočna mora in vse skupaj je še pripomoglo k temu, da sem bila prepričana, da tam zagotovo ne bom rodila. Je pa moralo preteči še kar nekaj časa, da mi je tudi ginekologinja "dovolila", da sem šla rodit drugam.
V juliju (okrog 3. meseca nosečnosti) sem pristala na bolniški. Pritisk mi je tako narastel, da je zdravnica začela, seveda z razlogom, komplicirati zaradi možnosti preeklampsije. Meriti sem si ga morala trikrat na dan in rekla je, da ni variante, da ostanem v službi. Namesto, da bi se doma sprostila in začela počasi pripravljati na porodniško, urejati stvari za prihod dojenčka, sem se sekirala, ker nisem smela v službo. Dobesedno odštevala sem dneve do naslednjega pregleda, kjer sem spet preverjala, če grem lahko v službo. V avgustu nisem več čakala, da bi mi to ponudila ginekologinja. Moja ginekologinja je bila na dopustu, v ambulanti je sedela ena, za katero po tej izkušnji nisem nikoli več želela slišati. Prišla sem tja, prinesla seznam urejenih pritiskov (seveda ob terapiji) in prosila, če se lahko vrnem v službo. Ginekologinja se mi je zasmejala in rekla, da ni mogoče. Padla sem v jok. Misel na to, da bom doma še dobrih 5 mesecev in potem še 12 mesecev porodniškega dopusta me je tako šokirala, da se nisem več mogla zadržati. Obregnila se je ob moj jok in me obtožila izsiljevanja, nato pa me spustila domov s polovično bolniško. (Ne bom komentirala kako neprimeren je bil njen odnos, vseeno pa sem iz ambulante odšla presrečna, da se lahko vrnem v službo.)
S prehodom v drugo in tretje tromesečje se moja slabost ni prenehala. Trajala je, reci - piši, do osmega meseca nosečnosti. To je v praksi pomenilo, da nisem mogla niti odpreti hladilnika, da bi mi ni postalo slabo. Pomivalnega stroja sem se izogibala na 3 kilometre - v času nosečnosti je to popolnoma prevzel Nejc. Večerna slabost se je premaknila tudi na jutra, čez dan pa je bilo odvisno od dneva. Skoraj ni bilo jutra, ko ne bi izbruhala zajtrka. Včasih tudi dveh. Ginekologinja se sicer na mojo slabost ni preveč ozirala, zato tudi nikoli ni bilo preveč podvprašanj o njej - samo povedala sem ji, da mi je še vedno slabo.
 |
| Nosečniško fotografiranje sva imela v novembru, na najbolj deževen možen dan, na najlepši možni lokaciji, v dolini Krma. Fotografiral naju je Nejc Pavlič, ki je bil tudi najin poročni fotograf. |
Vse preglede sem imela v Porodnišnici Ljubljana, razen prvega, ki sem ga imela pri svoji ginekologinji (ki na srečo dela tudi v ambulanti za patološko nosečnost v porodnišnici) v Leonišču. Večino nosečnosti so bili nekje na dva do tri tedne. Pregledov je bilo ogromno. Najprej je ginekologinja govorila, da "ne gre za rizično nosečnost", kmalu so se te besede izgubile in kljub temu, da izraza ni omenjala, je bilo že zaradi obravnave, ki sem jo dobila precej jasno, da jo skrbi.
Nekje na polovici nosečnosti sem se morala sprijazniti, da ne bom imela "lepe UZ slike", s katero marsikdo napove svojo nosečnost. Imela sem zelo slabo transoničnost (po domače: ni se videlo dobro), da bi kakšna taka slika sploh lahko nastala - malo zaradi moje teže in malo zaradi njegove lege. Ultrazvokov sem imela ogromno in na vsakem pregledu ga je izmerila - to mi je bilo res všeč, ker ni bilo nikoli nobenih presenečenj. Vitan je, poleg težav z mojim pritiskom, zelo lepo napredoval. Izvidi nuhalne so bili dobri, morfologija je pokazala, da je vse v redu (in tudi, da bo fantek 💙), gestacijskega diabetesa nisem imela. Edina težava je bil pritisk, nekajkrat pa sem imela tudi proteine v urinu (kar je lahko, ni pa nujno, znak preeklampsije).
Nekje okoli 18. tedna nosečnosti me je zdravnica zaradi moje telesne teže vključila v raziskavo Nosečnost in zdrav življenjski slog, v sklopu katere sem dobila dodatno obravnavo (več UZ, obravnava pri nutricionistki v KC LJ, obravnava pri klinični psihologinji v porodnišnici in obravnava pri fizioterapevtki). Od vsega naštetega, sem najbolj cenila ravno fizioterapijo, ki sem jo izvajala redno, vsako jutro in večer. Obravnava pri strokovnjakinji za prehrano mi je dala možnost, da sem jo (poleg redne slabosti) precej dobro odnesla tudi s pridobljenimi kilogrami (dobila sem 13 kg, od tega jih je 8 izginilo že v porodnišnici). Stalno je pregledovala moj jedilnik, mojo fizično aktivnost, preverjala, kako sem in na splošno sem od nje dobila veliko dobrih nasvetov tudi za naprej. Tudi po Vitanovem rojstvu mi je poslala nekaj smernic za uvajanje goste hrane, predvsem pa je podrobno povedala, katero hrano se lahko po novih smernicah uvaja prej, kot je bilo rečeno v preteklosti. Od obravnave pri psihologinji pa sem si očitno nadejala preveč. Nekajkrat je s pomočjo testov preverila stopnjo depresivnosti in anksioznosti - depresivnost se ni povečevala, se pa je povečevala anksioznost, ni pa o tem znala povedati nič posebnega. Vsi pregledi pri njej so bili enaki - povedala sem, kako sem, rešila sem test, ona je povzela rezultate in tako naprej. Po mojem mnenju pač popolnoma neuporabno. 😕
Moja splošna in celodnevna slabost se je umirila nekje okrog novembra. In če pogledam za nazaj, bi rekla, da sem bila zaradi tega v nosečnosti prikrajšana za kar nekaj lepih trenutkov. Vsa hrana je imela drugačen okus, večino časa sem imela v ustih tisti ogaben okus po železu, ki kar ni in ni želel oditi, da mi je bilo včasih slabo že samo zaradi tega okusa. Želela sem si uživati in upala sem, da bo tako vsaj zadnje 3 mesece, pa je imelo življenje drugačne načrte.
Na predzadnjem pregledu pri svoji zdravnici, bilo je kakšne 3 tedne pred rokom, sem ji še enkrat povedala, da bi rada rodila na Jesenicah. Takrat mi je "požegnala" mojo odločitev in mi rekla, da bi najraje videla, da bi rodila tam, ker se zna zgoditi, da bom sama ali z otrokom na koncu v Ljubljani kljub temu pristala, vendar da mi dovoli, da rodim tudi na Jesenicah. Prosila je samo, da se pri njih oglasim na vsaj enem pregledu preden bom rodila in jih obvestim, da bi ona moj porod sprožila 2 tedna pred rokom (to je pomenilo nekje med božičem in novim letom). Takrat sem si v glavi pogumno mislila, da to pa že ne, ker imam rok v letu 2020. Ko še enkrat pomislim ne vem, če bi se spet igrala s tem, kako se jaz počutim ob tej informaciji, ampak bi morda morala bolj pomisliti na to, kako bi bilo za otroka najmanj ogrožajoče.
 |
| Foto: Nejc Pavlič |
Odločitev za porod na Jesenicah je sicer prišla glede na pogovore s tistimi, ki so imele izkušnje s porodom tam, branje mnenj po internetu in revijah in tudi zato, ker imava v neposredni bližini nepremičnino, v kateri sva lahko preživela zadnjih nekaj ur (ali dni) pred porodom in ne bi imela težav ob popadkih hitro priti nazaj ali težav s tem, da bi se v porodnišnico in nazaj vračal Nejc. Predlagam vam, da se čim bolj pozanimate o tem, kaj kakšna porodnišnica nudi, hkrati pa gledate tudi na to, kje je, ker je vseeno pomembno, da se v aktivni fazi poroda za vsako ceno ne peljete iz Murske Sobote na Jesenice, ker ste od sosede slišali, da je pa tam tako super in fino in fajn. Jaz bi rekla, da je meni pretehtalo to, da tam rodi manj ljudi, kot v Ljubljani, da dajejo zelo velik poudarek dojenju in da sva imela hišo blizu. No, pa tudi Nejc je rojen tam in sem imela doma še enega navijača več za Jesenice. Razmišljala sem tudi o Kranju, pa me je odvrnilo to, da v bližini ni bolnišnice in to, da imajo res velik procent epiduralnih in carskih rezov. Tudi na predstavitvi porodnišnice (ker sva hodila v Kranju na šolo za starše) sem imela občutek, da epiduralne kar malo forsirajo. Ampak to je bilo takrat, ne vem pa, kako je sedaj.
Na Jesenicah sem se udeležila ogleda porodnišnice, predavanja o dojenju in na koncu še pregleda zaradi načrtovanega poroda pri njih. Na pregledu sem jim povedala, kakšno mnenje ima moja ginekologinja iz Ljubljane in njihovo mnenje je bilo, da se bomo ravnali po CTGjih in po mojem počutju. Konec leta, nekaj dni pred novim letom, sem se torej iz porodnišnice Jesenice vrnila domov z navodilom, da naj se vrnem, če se bo pritisk drastično povečal.
Pritisk se mi je ob koncu nosečnosti sicer tako dvignil, da sem imela kljub redni medikamentozni terapiji pritisk marsikdaj višji od 150/100, na koncu se je dvignil celo do 175/110. Ne, to niso dobri pritiski za konec nosečnosti in prav je, da se ob vsakem takem povišanju posvetujete z zdravnikom oziroma kar se da hitro pridete do zdravnika ali v porodnišnico na pregled.
Na tej točki bom končala, ker sem se zavezala, da vam bom v blogu, ki sledi temu, zaupala tudi, kakšna je bila moja porodna izkušnja. Sledi. Ne vem kdaj, ampak zagotovo bo! 😉
Za konec bi povedala še to, da se mi zdi normalno, da nekatere ženske uživajo v nosečnosti, druge pa morda ne. Nekatere so tudi bolj tolerantne, kot druge. Mene je naprej gnala misel, da bom kmalu spoznala najinega škrata in ja, tako je tudi bilo. Večino občutkov o nosečnosti sem po rojstvu načeloma zakopala in na njih enostavno pozabila, potem pa jih samo ob kakšnem vprašanju ali pisanju tega bloga na silo privlečem na plan. Ker sem imela srečo, da sem kljub temu, da je bila nosečnost rizična, donosila zdravega otroka in da je Vitan še vedno zdrav in nima posledic zaradi moje slabe nosečniške izkušnje. Še vedno je nosečnost dolga predvidoma 9 mesecev, prinese pa celo življenje ljubezni.💗
Ni komentarjev:
Objavite komentar