Najini najboljši nakupi za dojenčka (0-4 mesecev)

Današnja objava bo pisana na kožo bolj staršem, bodočim staršem in firbcem, ki jih zanima družinsko življenje :). 

V poplavi informacij, ki jih dobimo bodoči starši je včasih težko ločiti zrno od plev. V ta namen sem porabila kar nekaj ur, živcev in interneta, da sem ugotovila kaj bova potrebovala in, da sem potem našla kaj od tega, kar ponuja širni svet, dejansko pride prav, je varno, ima smisel, ipd. Odločila sem se, da poskušam komu olajšati prve mesece življenja z otrokom in predstavim tiste (večje) nakupe, ki so nam prišli (in nam še vedno pridejo) najbolj prav! Se bom pa tudi potrudila, da se čez nekaj mesecev vrnem nazaj na to temo in ugotovim, kaj je bilo tisto, kar je bilo nepogrešljivo v naslednjih mesecih. 

"Nova realnost"

Besna sem. 

Kdor me pozna ve, da sem desničarka samo po biologiji. Ne opredeljujem se nujno strogo levičarsko, niti Levice z veliko začetnico ne volim, se pa res v večini primerov znajdem na levem polu. Lahko bi rekla da sem, kot tudi v službi, po duši socialka. Verjamem, da je svet od vseh in da smo eden od drugega odvisni, ker noben človek ni otok. Verjamem, da si vsak zasluži pomoč in, da naj tisti, ki lahko, pomoč nudi. Verjamem v to, da je prostor za vse. Verjamem v globalno segrevanje in v to, da lahko vsak od nas skrbi za svoj prag in s tem skupaj naredimo spremembe. Verjamem v cepiva, verjamem v sodni sistem, verjamem v znanost in verjamem v javno zdravstvo. Ne verjamem v božička in velikonočnega zajčka, si pa želim, da bi Vitan v to še nekaj časa verjel. 

Vitanova zgodba

Četrtega januarja letos moje življenje ni dobilo smisla*, dobilo pa je Vitana.

Vitan je moj prvi, zaenkrat edini, in če vprašate Nejca, EDINI otrok. Itak pa pravijo, da, če narediš ta prvega prav, jih ne rabiš več. Ane? Ker je trajalo, da naju je počastil s svojo prisotnostjo, je bilo toliko bolj sladko, ker so rekli, da se bo rodil v 2020. To je namreč leto, ko naj bi se zgodila najina poroka (še vedno srčno upava, da se bo). Navijala sem, da naju ne bo presenetil v letu 2019. Če bi le prej vedela, kako "lepo" bo leto 2020. (Vsaj z računanjem fant ne bo imel težav). V nosečnosti sem imela nekaj običajnih in nekaj neobičajnih težav, prišel pa je 1 teden prezgodaj, pa ne, ker bi on tako hotel. In tudi med porodom mi ni povzročal preveč sivih las, za kar sem mu izredno hvaležna. Edino težavo mi je predstavljajo dejstvo, da sem mislila, da ne bo tako bolelo in šla rodit v porodnišnico brez ponudbe epiduralne, ker bom že nekako. (Nasvet: don't do it).

Besede v karanteni

Dolga leta nazaj sem že pisala blog. Ljudje so ga brali, besede so tekle, vse je laufalo. Do momenta (že tri leta nazaj), ko so besede nehale teči in ni več laufalo. Dogodek je sovpadal z nekaj življenjskimi spremembami, pomanjkanjem časa, motivacije in... vsebine. Za blog je pač treba v življenju imeti prostor. In nezavedno sem ta prostor vse bolj tlačila med ostale življenjske obveze in ga krčila (nekako tako, kot amazonski pragozd). Mogoče bi lahko rekla, da sem ga na določeni točki tudi jaz zažgala, ampak blog še vedno ostaja. Je košček v mozaiku interneta, kjer najdete moje misli, predvsem v obliki tokov zavesti, od leta 2011 do leta 2017. Glede na to, da sem bila stara 20 let, ko sem z njim začela, naj vas ne preseneti kvaliteta mojih zapisov, če se ga slučajno odločite prebrati. Ko sem razmišljala o nadaljevanju pisanja, sem najprej mislila, da bom nadaljevala, kjer sem ostala. Z nepovezanimi objavami, pritoževanjem nad življenjem in veliko zasebnimi mislimi. Pa sem se odločila, da je verjetno situaciji bolj primerna druga oblika zapisov in mnenj.