Januar je vse bližje

Čez 4 mesece grem v službo. Ne vem, kam je izginilo zadnjih osem. Ko sem na zadnji delovni dan, visoko noseča in polna pozitivnih občutkov zapustila pisarno, sem imela občutek, da me ne bo celo večnost. Se spomnite? Bil je november. Zunaj je bilo že konkretno hladno. Nekaj dni je minilo odkar sem kupila karto za marčevski koncert moje najljubše skupine, Mi2. V glavi sem imela sedmi marec in to, da bom takrat že mama. In da bo to moj prvi večer brez Vitana (ki je takrat že imel ime) in že takrat sem se ga veselila. Zaradi Vitana, zaradi benda, zaradi Tamare. Takrat nisem vedela, da bodo koncert odpovedali nekaj ur pred njegovim začetkom. Takrat nisem vedela, da se bova s Tamaro smejali in rekli, da bi bilo res smešno, če bi ga prestavili na njen rojstni dan (deveti november). Takrat nisva vedeli, da bo koncert sprva res prestavljen na november. In kasneje na leto 2021. Verjetno sem še isti dan hodila po kakšni nagužvani trgovini. Verjetno sem še isti dan kašljala na ulici in nihče se ni obregnil vame. Trudim se priklicati spomine, pa mi ne uspeva. Želim si, da bi se zbudila in ugotovila, da je vse, kar se je zgodilo na svetu v zadnjega pol leta le slaba šala.