Na morju je bil Vitan zdrav ko dren. V štirinajstih dneh nismo nikoli uporabili baby vaca za čiščenje nosu, ni kašljal, ni imel vročine. Ko smo se vrnili, je zbolel po štirih dneh vrtca. V službo sem se vrnila za tri dni in ostala na bolniški. Vitan je zbolel. Smrkanje, kašelj, vročina. Potem je bil dejansko še nekaj dni v septembru v vrtcu, v oktobru pa se je začel žur. Vitan je spet - kašljal, smrkal, imel tudi nekaj vročine. Vsi "tipični znaki covida" bi se reklo v letu 2021, v vseh letih prej pa tipični znaki bronhiolitisa. Takrat te bolezni še nisem jemala resno. Ko sta dva Vitanova sošolca pristala v bolnišnici, me je hudo zaskrbelo in dve noči sem praktično prebedela ob njem, celo noč štela vdihe in poslušala, če slišim piskanje. Zaradi stresa, ki ga je to pri meni sprožilo, sem seveda slišala vse več piskanja, Nejc pa me je poskušal prepričati, da je vse v moji glavi. Malo po Vitanu sem padla še jaz. Sicer sem pokončno prebolevala, prepričana, da mene pa že ne bo en prehlad obdržal v postelji in s tem ogromno prispevala v knjižnico spominov mojega telesa. Ko je bil Vitan že zdrav, je padel Nejc. In padal in padal in se s prekletim "prehladom" boril skoraj 2 tedna. Ga je zaskrbelo, ampak ker je dec, ga pa to že ne bo spravilo k zdravniku, a ne?
