Že tretjič zapuščam njegovo sobo. Previdno ugasnem luč, zašepetam lahko noč, odprem in zaprem vrata za seboj. Stopim v dnevno sobo in prižgem varuško. In spet... jok. Pogledam Nejca. Reče, da gre on. Po nekaj poskusih stopi iz sobe, popolnoma prešvican, namigne, da je šlo. Prižgava. Zadihava. Skuhava večerjo in se počiva na kavč. Do enajstih bo mir, si mislim.
Vsi smo slišali, da se ti spremeni življenje. Da nikoli več ne misliš samo nase. Da del tvojega srca bije v drugem bitju. Povedo tudi, da je naporno. Da se je težko navaditi na to, da svoj vsakdan prilagajaš njemu. Da so vedno potrebe druge osebe pred tvojimi. Ampak nič te ne more pripraviti na to, kar doživiš po tem, ko imaš otroka. Bolje je tako. Če bi vedeli, kaj vse nas čaka, verjetno ne bi imeli otrok.
