Nisem dobro, nisva dobro, nismo dobro.

Na morju je bil Vitan zdrav ko dren. V štirinajstih dneh nismo nikoli uporabili baby vaca za čiščenje nosu, ni kašljal, ni imel vročine. Ko smo se vrnili, je zbolel po štirih dneh vrtca. V službo sem se vrnila za tri dni in ostala na bolniški. Vitan je zbolel. Smrkanje, kašelj, vročina. Potem je bil dejansko še nekaj dni v septembru v vrtcu, v oktobru pa se je začel žur. Vitan je spet - kašljal, smrkal, imel tudi nekaj vročine. Vsi "tipični znaki covida" bi se reklo v letu 2021, v vseh letih prej pa tipični znaki bronhiolitisa. Takrat te bolezni še nisem jemala resno. Ko sta dva Vitanova sošolca pristala v bolnišnici, me je hudo zaskrbelo in dve noči sem praktično prebedela ob njem, celo noč štela vdihe in poslušala, če slišim piskanje. Zaradi stresa, ki ga je to pri meni sprožilo, sem seveda slišala vse več piskanja, Nejc pa me je poskušal prepričati, da je vse v moji glavi. Malo po Vitanu sem padla še jaz. Sicer sem pokončno prebolevala, prepričana, da mene pa že ne bo en prehlad obdržal v postelji in s tem ogromno prispevala v knjižnico spominov mojega telesa. Ko je bil Vitan že zdrav, je padel Nejc. In padal in padal in se s prekletim "prehladom" boril skoraj 2 tedna. Ga je zaskrbelo, ampak ker je dec, ga pa to že ne bo spravilo k zdravniku, a ne?

Zadnji dan v termah je dopoldan Vitan prvič zakašljal. Z Nejcem sva se samo spogledala in pomislila na najhuje. "Saj je v redu, samo enkrat je zakašljal," je rekel prvič, ob tem, ko je zakašljal tretjič pa je bil že tiho. Ponoči je bilo ok, zjutraj je šel v vrtec. Zaradi mojih popoldanskih aktivnosti je šla ponj v vrtec tašča. "Vse je v redu," je sporočila. Vzgojiteljice niso opazile, da bi bilo kaj narobe. Kakšno uro kasneje sva se slišala z Nejcem. "Vročino ima." In smo bili spet tam. Drugi bronhiolitis v manj kot enem mesecu. Kašelj, vročina, smrkanje. Štetje vdihov, poslušanje piskanja. Tri dni po Vitanu sem padla še jaz. Močan kašelj, brez vročine, smrkanje. Spet občutek, da zmorem. Ker sem vsemogočna. Ker sem mami. 

Ko se je Vitan pozdravil, je šel v vrtec. Jaz pa v službo. Zdržala sva točno 3 dni. Bravo midva.

V zadnjem vikendu oktobra pa spet. 

Na ritki opaziva nekaj pikic. Prepričam Nejca, da zna biti kaj na tem, ker razsaja bolezen rok, nog in ust. Spet me prepričuje, da ni nič. Da ima spet samo vneto ritko. Zvečer dobi vročino. Zaspi takoj - v minuti. "Nekaj ni v redu, Nejc," mu rečem in skomigneva z rameni. Zjutraj je bolan. Vročina 38.5, vse več pikic. Bolezen rok nog in ust. Po tem sem v četrtek zbolela še jaz. In seveda, prva misel je bila RNU. Potem, ko pikic ni bilo od nikoder, pa seveda pomisliš na vsega boga. Tudi na covid, čeprav je statistično malo verjetno (ker sem bila v zadnje pol leta cepljena in tudi prebolela, praktično hkrati), na "navadno" virozo, na izčrpanost, na... Ma, misel ti gre na vse! Ko sem se danes zbudila še z najhujšim možnim heksnšusom, sem pomislila, da ima moje telo enostavno dovolj. Psihično in fizično.

Ne gre le za bolezni, ne gre le za naše zdravje (čeprav je to v osnovi najvažnejše), ampak za vse, kar to potegne za sabo. 

Z Vitanom nisem šla ven, na sprehod, na zrak, z nekaj izjemami, že več tednov. Zdaj, ko je on sicer "zdrav", pa še vedno nalezljiv, niti dopoldan nisva mogla ven, ker sem zbolela jaz. Ta vikend je končno malo nadoknadil in je šel ven z Nejcem in njegovimi starši. Vsak dan bolniške žalostno gleda ven, kaže na sprehajalno pot za našo hišo in me gleda z začudenimi očmi. 

Med mano in Nejcem je ena taka čudna napetost, kdo bo popustil in ostal z njim doma. Bolniške si deliva. Potem pa so tako pri njemu, kot pri meni dnevi, ko pač ne moreva ostati doma. In se gledava in upava, da bo drugi rekel, da bo ostal. In potem sva žalostna in sva napeta in sva nestrpna en do drugega, včasih do Vitana (potem imava oba slabo vest), večkrat dvigneva glas, večkrat greva slabe volje spat. Večere preživljava vsak na svojem koncu kavča, utrujena od bolezni, od nerganja, od nas. Ob vsakem novem kašlju, ponovnem smrkanju ali vročini nama zmanjkuje besed.

Poslušava očitke okolice, naj ga vzameva ven iz javnega vrtca in SAMO za 100€ na mesec več vključiva v zasebno varstvo, ker je to dobro zanj in ker ga mučiva z vsemi temi boleznimi. 

Vitan je bolj jokav, vse težje ga je zaposliti, vse manj se samostojno igra. Vem, da pogreša aktivnosti v vrtcu in ne, nisem tiste vrste mama, ki mu bo doma z aktivnostmi pričarala zasebni vrtec. Ker ne znam in ker po določenem času doma tudi zmorem ne več. 

Praktično vsak ponedeljek zjutraj pošiljam obvestila v službo, da me ne bo. Navadila sem se že, da vsakič, ko pridem v službo slikam urnik, da potem lažje odpovedujem. Prosim sodelavke naj pokličejo vse stranke v tistem dnevu in sporočijo, da bodo ponovno vabljene. Če mi uspe kakšen dan priti v službo, pišem opravičila sodiščem za zamujanje roka, prošnje za podaljšanje roka, sporočila o odsotnosti na obravnavah, ker me ne bo, ker grem "spet nazaj na nego" in vabila z novimi termini za stranke. Obljubljam staršem, da bom tam, ko bodo njihovi otroci sprejeti v vzgojni zavod, potem pa kličem in se opravičujem, ker me ne bo. Nimam službe, ki bi jo nekdo kar tako, sam od sebe, v času moje odsotnosti, lahko nadomestil. Kličem in prosim sodelavke, da si od svojih napornih dni, odtrgajo eno uro časa na dan in uredijo stvari še zame. V službi imam v obravnavi približno 60 družin. Moja je zame najpomembnejša, v službi pa je še teh, približno 60, ki potrebujejo pomoč, pogovor, usmeritev. Težko poslušam tiste, ki tega ne znajo ali ne zmorejo razumeti. 

Vsak prvi dan vsake nove bolniške porabim celo jutro, da uredim vse, kar moram. Pokličem svojo službo. Prekličem vrtec za nekaj dni. Pokličem zdravnico ali ji napišem e-mail. Pokličem taščo in jo prosim, da naj mi pove, če lahko pokrije kakšen dan nege.

Zadnjič sem na instagramu prebrala, da je kdaj treba napisati, kako se počutimo in to podeliti z drugimi, ker nam pomaga. Meni, ki pišem in drugim, ki berejo. In da moramo spremeniti narativo iz tega, da se temu reče jamranje, na to, da se reče, podelitev. Podelitev čustev, občutkov. In praktično hkrati s tem, sem dobila sporočilo od ene izmed sledilk, da me z veseljem spremlja, a da si ne želi otrok. Pravzaprav odkar spremlja moj profil, še bolj čuti ta občutek, da to ni zanjo. Prvih nekaj minut sem to razumela kot kritiko, potem pa sem dojela - pohvala je. Bolje en otrok manj na svetu, kot pa en nezaželen otrok več. Očitno že delam nekaj prav, da materinstvo predstavim tako kot je - polno vzponov in padcev. 💙