 |
Ko sva te z mami pripeljali iz zavetišča, si šel pod kavč in tam si ostal kakšen mesec. Vsak dan sem hodila gledat, če si že prišel ven, ti pa si kar čakal in čakal. Čakal, da je prišla noč, da smo šli spat in da si prišel na zrak, na večerjo, na požirek vode. Ko si končno prišel ven, si prišel tako blizu, da sem te morala začeti zapirati v dnevno sobo, da sem ponoči sploh lahko spala.
Že po nekaj letih si imel prve zdravstvene težave in spomnim se, ko sva z mami stopili k veterinarju, kjer si bil naročen na operativni poseg. Vprašala sem, če lahko med splošno anestezijo za vedno zaspiš. Veterinar je rekel, da se to običajno ne dogaja. Zabičala sem mu, da naj se tudi takrat ne. Ko si se doma opotekel iz transporterja si naprej padel, kot nebogljen srnjaček. Šele po nekaj urah si se popolnoma zavedel in spet si bil v mojem naročju.
Kdor te ni imel, ne more razumeti. In res je težko razumeti to posebno vez, ki sva jo spletla. Samostojno sva živela dobrih 6 let. Eden drugemu sva bila vse, kar sva imela ob koncu dolgega dne, ko sva se vrnila domov - jaz iz službe in ti iz popoldanskih pohajkovanj po okolici. Neverjetno srečna sem bila, ko si ob napornih dneh popoldan z mano obležal in zaspal. Ko sem te poslušala, ko si predel. Predel si tako naglas, da so te verjetno slišali v sosednjo vas. In predel si stalno - takoj, ko sem te začela božati.
Tako rad si čas preživljal zunaj. Poleti sploh nisem opazila, da si bil kaj doma. Samo, da si lahko tekel po vrtu gor in dol, nerviral sosedove pse in praskal po drevesih. Ko sem te poklicala čez okno sem vedno kmalu zaslišala zvok tvojega zvončka, ki je bil vse bližje in kar naenkrat si priskakljal iz kakšne temne luknje s tvojimi velikimi zelenimi očmi - pridi me iskat. In ko me ni bilo tisto minuto si začel tečno mjavkati - PRIDI ME ŽE ENKRAT ISKAT, ČLOVEK. Včasih nisi želel priti. Včasih sem zaslišala zvonček, potem pa je zvok naenkrat potihnil. Nisi želel, da opazim, da si blizu. Želel si svoj mir - v tem sva si bila vedno podobna.
Jedel si eno in isto hrano nekaj let. Potem je moja babi enkrat v trgovini dobila vzorec druge hrane, ti ga ponudila in naenkrat nisi jedel več prejšnje hrane, ampak samo še to, novo, še dražjo. Jedel si samo brikete in včasih si polizal želatino iz vrečk - nikoli nisi jedel mesa iz vrečk. Oboževal si, da sem ti včasih dala jogurtov lonček in z veseljem si polizal vse, do zadnje kapljice - potem pa z enakim veseljem vse podriskal, ker nisi prebavljal laktoze (kot večina mačkov).
Nekatere ljudi si imel rad - večine ne. Mene in nekaj tvojih, si oboževal. Oboževal si tudi Vitana, ki ti je krajšal čas zadnje leto, čeprav si ga raje imel na varni distanci. Ne glede na to, kako grob je bil, si zdržal, zamižal in čakal, da te rešim. Pogumen muc si bil in hvala ti za vse lekcije, ki si jih Vitanu dal o skrbi za živali.
Dve leti nazaj so ti postavili težko diagnozo in povedali, da boš živel še nekaj mesecev. Iz principa si želel dokazati, da to ni res. Jokala sem ves dan, ker me je misel na to, da te ne bo več, od znotraj ubijala. Da si ne bova delila stanovanja. Da si ne bova delila vsakdana. Da si ne bova delila življenja.
V ponedeljek si zjutraj spet težko dihal. Nogice te niso več dobro nosile in videti je bilo, da ti je težko. Tudi gospa na veterini je rekla, da trpiš. In kdo sem jaz, da te bom pustila, da trpiš?
Te dni jokam manj - večino sem že izjokala zadnji dve leti. In vem, da sem se odločila prav. Ker je edino prav, da si dobro. Da ti je lepo. Da ti je udobno. Da uživaš.
Še vedno te slišim, vsak dan. Slišim te, kako praskaš po vratih. Slišim te, kako mjavkaš, naj ti odprem vrata. Slišim tvoj zvonček - povsod. Sredi noči hočem preveriti, če spiš na kavču. Ko grem v službo želim preveriti, če si v istem prostoru, kot mačji wc. Zjutraj preverjam, če imaš vodo in hrano.
Moje srce je v ponedeljek počilo. Tako zelo te bom pogrešala, da jih ni besed na tem svetu, ki bi opisale mojo bolečino. Tolaži me misel, da v resnici nisi daleč.
Petnajst let, dragi moj. Petnajst let.
Ni komentarjev:
Objavite komentar