Nisem rojena mama

Jaz leta 2014 na šengnu.
Daleč od odgovornosti, a blizu diplome. 

V času mojega odraščanja vprašanje ali bom imela otroke ali ne, sploh ni bilo vprašanje. Smo naučeni, da tako pač bo. Ko bom končala šolo, bom šla verjetno na faks. Po faksu bom dobila službo in po službi se bom poročila. Potem bom imela otroke. Od točke A, preko točke B, do točke C. Nisem poznala veliko ljudi, ki niso imeli otrok, a vsi, ki jih imam v spominu, so bili rahlo posebni. Samosvoji. Običajno samski. Uporniški. Korak levo ali desno od "povprečja", ki sem si ga tisti trenutek predstavljala. Tako odrasli in tako drugačni od vseh ostalih. 

(Pazi, tole bo zdej popotovanje in pol.)

Proti koncu gimnazije nisem najbolj vedela, kaj bi rada naredila iz sebe. Tavala sem med tem, kar sem si želela, tem, kar so si želeli določeni člani moje družine in tem, kar sem si dejansko lahko s svojim uspehom privoščila. Poskušala sem biti realna, vseeno pa sem želela nekaj drugačnega. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, pri sedemnajstih letih, ko sem se z mami v avtu peljala proti gimnaziji in sem v rokah držala vlogo za vpis na fakultete. Črte pri številkah 1., 2. in 3. so bile prazne. Mami sem prosila, da mi pomaga, pa mi je vrnila žogico - "Ajda, to je tvoja odločitev." Pri sedemnajstih letih. Pa sem napisala na prvo mesto socialno delo in na drugo mesto socialno delo - izredno. Moja draga slovenščina (v kombinaciji z južnoslovanskimi jeziki) je prišla na tretje mesto. In ne, ni mi žal za mojo odločitev, me pa večkrat zanima, kje bi pristala, če bi se odločila drugače. Še vedno sem sicer sledila mojemu začrtanemu A-B-C planu. Za socialno delo sem do takrat slišala nekajkrat. Izkušnjo na centru za socialno delo sem imela v bežnem spominu. V tretjem letniku mi je učiteljica geografije na šolskem izletu rekla, da bom delala z mladimi in jim bom na podlagi lastnih izkušenj pomagala najti pravo pot. Takrat sem se nasmehnila. Nisem razumela bremena, ki sem ga nase navlekla s tem, da sem se še večkrat spomnila na njene besede in jih poskušala ponotranjiti. Socialne delavke v moji glavi so se ukvarjale z mladino. Pogovarjale so se z njimi, jih bodrile, usmerjale. Sliko sem verjetno dobila v filmih in nadaljevankah. Socialne delavke kot izrčpane, motivirane pisarniške delavke, v zasuti pisarni, s sistemom brez posluha (verjetno je res nekaj na tem). Po vpisu na fakulteto sem imela torej načrt - jaz, z mladimi. In takrat je še vedno nekje zadaj ostajala moja A-B-C pot. Šola, faks, ljubezen, poroka, otroci, penzija. Šola, faks, ljubezen, poroka, otroci, penzija. Šola, faks, ljubezen, poroka, otroci, penzija. Šola, faks, ljubezen, poroka, otroci, penzija.

In vendar se vrti. V Portorožu.

Po prvem letniku fakultete se nič ni kaj dosti spremenilo. Ideja o delu z mladimi je prevladovala in načrt je ostajal. V drugem letniku pa sem kar naenkrat v glavo dobila realnost. Delo z mladimi je težko. Delo z mladimi je brskanje po dreku in iskanje zlata. Delo z mladimi ti ne da vedno občutka, da delaš prav. Ideja glorificiranega dela z mladimi je postajala vse bolj oddaljena ideja Ajde izpred nekaj let. Ajde, ki je želela otroke. Ajde, ki je želela pomagati. Ajde, ki je želela spremeniti svet. Na faksu je Ajda dobila zadržke. Odrasla je. Začela se je zavedati odgovornosti in ne... Ne, ne želim delati z mladimi. Si sploh želim svoje otroke? V tistem času sem končala svojo prvo resno zvezo. Občutek, da imam vse pod kontrolo je izginjal in kar naenkrat se je v mojem A-B-C planu nekaj resno zataknilo. Kaj hočem? Otroke? Službene otroke? Lastne otroke? Želim delati v pisarni. Želim si svoj fikus in želim si papir. Kmalu je prišlo odkritje socialnega dela v kadrovski službi in vse je klapalo. Mogoče pa bo to tisto, kar bom počela. Jaz, velika firma, kadrovska služba. Itak. A. B. C. Čakaj, otroke bi imela? Mogoče pa ne bi imela otrok. 

V nekem trenutku svojega študija sem ugotovila, da me zelo zanima rejništvo. Ja, tako. Rejnica bom. Zdi se mi, da mi poroka in vse kar paše zraven ni usojeno. Lastnih otrok tako ali tako ne bom imela. To se sliši, kot da bi lahko bilo najboljše obeh svetov - stik z otroki in pomoč. V službi? Bom pa v pisarni, s papirji. In fikusom. 

Brez fikusa v letu 2013.

Nekaj let kasneje je prišla priložnost, ki je nisem smela zamuditi. Pripravništvo na centru za socialno delo. Jaz, razgovor za službo, moj življenjepis. "Z mladimi ste delali na praksi, vidim." "Ja." "Mi iščemo za področje dela z mladimi. Varstvo otrok in mladostnikov." Kaj točno to pomeni? Pojma nimam. "Seveda, ja. Varstvo otrok in mladostnikov se sliši super." Ta razgovor je spremenil moje življenje. Pripravništvo (in kasnejša leta) na področju Varstva otrok in mladostnikov mi je pokazalo to, da je delo z mladimi grozno, grozno, grozno, naporno. Da ti vsak dan ne daje zadoščenja in da imaš mnogokrat občutek, da ne delaš prav. Da bi moral delati več. Da bi moral delati manj. Da je včasih proti tebi prav cel sistem in da si ti tisti, ki moraš sam najti luknje v njem, da lahko pomagaš. In da pri tem delu kar naenkrat dobiš mnogo otrok. Otrok, ki niso tvoji in ki jih zvečer ne pospremiš v posteljo. Jih pa mnogokrat zjutraj, zvečer in čez dan  pospremiš v svoje misli. Delo na tem področju mi je dan za dnem začelo konkretno spreminjati življenje. In počasi sem lahko tudi idejo o lastnih otrocih sprejela nazaj v svoje življenje. 

Na mojem področju dela slišim in vidim marsikaj. Zgodbe so prej opozorilo pred tem, kaj vse te čaka z otrokom, kot toplo vabilo v svet starševstva. In zato moja želja po otrocih nekaj časa ni bila tako prepričljiva, kot v preteklosti, pa vendar sem bila zelo hitro nazaj na planu A-B-C. 

"Dobro, to je to. Otroka bova imela," je bil stavek, ki sem ga večkrat izgovorila sama sebi v času nosečnosti. Saj bo šlo - saj lahko vsi. Če lahko vsi, lahko tudi midva. Hkrati pa en kup strahov, od tega, kako bo moja anksioznost vplivala nanj, do tega, kako bo on vplival nanjo. Ga bom znala ohraniti pri življenju? Mu bom lahko dala vse, kar si želim? Imam previsoka pričakovanja, do sebe, do njega, do nas? Jih imam slučajno premalo? Kako zamenjaš plenico? Kako in kam otroku vstaviš svečko? Kaj pa, če bruha? Kaj pa, če pade in začne krvavet? Kaj pa, če zajoka in nič ne pomaga? Kaj pa, če...

Ker ne, jaz res nisem tista "rojena" mati. V materinstvo sem se rodila skupaj z Vitanom. Nikoli do takrat nisem čuvala majhnih otrok. Nisem se znala pogovarjati z njimi (no, razen v službi, ampak šlo je bolj za teorijo, ki sem jo poskušala vnesti v prakso). Nisem se znala igrati z njimi. Nisem vedela, kako nekaj skuhaš na sopari. Nisem vedela, kako preveriš temperaturo mleka, brez, da v flašo pomočiš prst. Edina marela, ki sem jo poznala, je bila tista, ki jo odpreš, ko pada dež. Tistih nekaj mesecev dela v baby centru mi je dalo precej znanja o igračah za večje otroke (kdo je Toothless in kaj so Bruder tovornjaki), o velikostih oblek pa še vedno nisem imela pojma. Kdaj zamenjaš plenico - počakaš, da je umazana ali kar tako, ker je preteklo nekaj ur? Zakaj rabim posodice za previjalno mizo, a se ne uporablja mokrih robčkov? Obposteljna posteljica? A nima svoj otrok svoje posteljice, v svoji sobi? Zakaj potem sploh rabi svojo sobo, madona? V nosečnosti sem dobila toliko vprašanj, na katere nisem poznala odgovora. Si se kaj pozanimala o dojenju? Ja, imam joške in imela bom otroka - a ni to dovolj? 

Leto 2016. 
Najboljša fizična forma mojega življenja.

Vitan je danes star 14 mesecev. Še vedno se mi poraja en kup vprašanj, ampak sedaj vsaj vem, kam pes taco moli. Življenja brez njega zdaj ni več. Ne morem si predstavljati, da ga ne bi bilo. Pa tega njegovega smeha, pa mokrih poljubčkov, pa neprespanih noči. Pa tistega pogleda, ko se zbudi zaliman iz popoldanskega spanca. Pa tistega premora med napadom joka, ko zbira zrak za nov napad. Pa, ko zamiži od ponosa, ko mu gre nekaj dobro. 

In kot sem napisala zadnjič na instagramu - nisem tista mama, ki ob vsakem vremenu ve, kako naj ga oblečem. Nisem tista, ki zna vso sezonsko zelenjavo našteti po mesecih. Nisem tista mama, ki mu poljubi čelo in točno ve, kakšna je njegova telesna temperatura, vključno z decimalko. Nisem tista mama, ki razume kaj mi hoče povedati, ko me gleda, kaže v zrak in spušča čudne glasove. Nisem tista mama, ki ve, katera rožca raste za vsako njegovo prasko in bolečino. In nisem tista mama, ki ve, kako je najbolj prav. Sem pa Vitanova mama. Ena in edina. In tako bo zanj vedno najbolj prav.

Če bi lahko vse naredila še enkrat - ne morem reči, da ne bi spremenila ničesar. Več bi prebrala. Manj bi vprašala. Bolj bi si zaupala in verjetno bi se bolj borila. 

Pa mogoče bi že prej napisala kakšen blog o tem, kako zelo strah me je. 

Da bi me bilo manj.

Strah.

Čakej, stop!
Mamica.
2020.