Najino leto dojenja

Disclaimer: Ja, tole so zelo osebne informacije. Ampak, ker sem pač Ajda in ker nimam takih težav z deljenjem osebnih zgodb in ker, bolj pomembno, cilj opravičuje sredstva, sem se odločila, da tole enostavno moram napisat. In upam, da pomaga vsaj eni doječi mami. 

Naj najprej povem, da sem bila z izbiro porodnišnice Jesenice izredno zadovoljna. Zadovoljna sem bila z njihovimi pripravami na porod, dosegljivostjo, pregledi pred porodom, gnečo (ki je ni bilo) in zaposlenimi. Manjko je nastal le zaradi odsotnosti epiduralne, ampak otrok je tukaj, bolečine ne čutim več, in recimo, da smo kvit. 😃 Je bilo pa nekaj trenutkov, ko sem želela vse nekam poslati, vzeti otroka in iti domov, pa tega, na Vitanovo srečo, nisem naredila. In na žalost so bili vsi taki trenutki (ki se jih spomnim!) povezani z dojenjem.

Takoj ob Vitanovem rojstvu, 4. 1. 2020, ob 5.07, so nas za nekaj ur pustili same v porodni sobi. Bolj natančno je šlo za 3 ure, v katerih so nam pred odhodom predlagali, da poskusimo z dojenjem, saj je to super čas za začetek. Bila sem v šoku, pa ne zaradi predloga o dojenju, ampak zato, ker so na moje prsi položili malo krvavega, popolnega, nebogljenega, gibajočega, jokajočega otroka. Z Nejcem sva bila seveda presrečna in sva ga najprej nekaj časa samo gledala, jokala, gledala eden drugega, gledala, še malo gledala... in potem malo poslikala. Potem pa sva se odločila, da ga poskusim pristaviti in sem poskusila. In ni razumel. In sem poskusila ponovno. In ni razumel. In potem sva poklicala babico. In je prišla, naredila hitro, nekaj sekundno inšpekcijo mojih bradavic, naznanila, da so vdrte in, da naj Nejc takoj, ko bo lahko šel ven iz porodnišnice, zavije v trgovino, in kupi nastavke za dojenje. Jaz, slabo poučena o dojenju (šla sem na eno predavanje, ki je zajelo osnove) in Nejc, zelo slabo poučen o dojenju (brez predavanja😁) sva se spogledala, skomignila z rameni in seveda upoštevala navodilo babice. To je bila najina prva napaka. Ali bi morala napisati, prva napaka porodnišnice? Ob enajstih je, po več mojih neuspešnih poskusih dojenja, prinesel nastavke in tako se je začela najina zgodba z njimi. Če ste kdaj uporabljale nastavke veste, kako težki so za uporabo. Ne, na prsi se ne prilepijo in na njih ne stojijo, ampak jih moraš fizično držati skoraj celo dojenje, ker jih otrok redko z vakumom tako dobro pritrdi na prsi. Poleg tega, da motijo tebe, pa očitno motijo tudi otroka, ki si želi bradavico direktno doseči z usti. Je le neka logika za tem, da je pritrjen neposredno. (😅) No, s tem pa se moja nočna mora prvih nekaj tednov še ni končala. Vitan je spal skoraj od trenutka, ko se je rodil. Za vsako dojenje sem ga morala buditi. Pa ne, ni bilo dovolj, da sem ga slačila, žgečkala, božala, mu govorila,... Vitan je SPAL. (Spanje se je končalo v trenutku, ko smo na lep januarski torek vstopili skozi vrata našega toplega doma). In večkrat sem klicala babico, da bi mi pomagala pri bujenju, ker enostavno nisem vedela, kako naj to še naredim. Večino časa so bile prijazne in pomagale, pokazale še kakšen namig in smo ga uspešno zbudile. Z več izmenami. Do prihoda babice, ki ji moj trud ni bil všeč in mi je grdo zabrusila: "A veste kaj, zaradi mene vam lahko ta trenutek prinesem stekleničko. Zame bi bilo to najlažje," je nesramno rekla in zamahnila z roko, potem pa izginila za vrati na hodnik. (Najlepša hvala za prijaznost, druga napaka.) Na koncu se je izkazalo, da je to ena najbolj prijetnih, če ne celo najbolj prijetna babica, na celem oddelku Jeseniške porodnišnice. Samo ta trenutek ji je šlo očitno nekaj na živce, posledično pa tudi moj trud pri prebujanju otroka ni bil dovolj. Ko sem imela čas (v času, ko je Vitan spal, kar je bilo skoraj vedno) sem se sprehajala po hodniku. Jeseniška porodnišnica se rada pohvali, da ima Unicefov certifikat "Novorojencu prijazna porodnišnica", kar na papirju in večino časa tudi je. Potem pa so trenutki, ko to ni. Med drugim lahko na hodniku prebereš, da po navodilih Unicefa, otroka med dojenjem nikoli ne smejo zmotiti. Ne glede na to, ali gre za pregled novorojenca, mame, obrok, ipd. Otroka in mamice med dojenjem NE smejo zmotiti. Ironično, da se je ravno to zgodilo kakšno uro po tem, ko sem pridno prebrala celo njihovo steno navodil in priporočil. Jaz, komaj zbudila otroka, živčna razvalina, med poskušanjem dojenja, ki nama ni šlo in ni šlo, otrok končno zagrabi, in PUF v sobo vstopi babica, pridrvi do postelje, zagrabi otroka, in na poti ven reče: "Prišla je pediatrinja, na pregled gre." Da napišem samo strike number three, je verjetno premalo, ane? Ne morem opisati svoje jeze, razočaranja in občutka nemoči ob tem dogodku.

Če ste že dale čez rojstvo prvorojenca, vam je verjetno jasno, da kljub prebranemu, raziskanemu, slišanem, NIMAŠ POJMA. Knjige in prijateljice te ne morejo pripraviti na rojstvo otroka. In ob situacijah, ki so opisane zgoraj, lahko v večini primerov samo nemo gledaš, kimaš, jokaš in čakaš, da mine. Po izkušnjah z Vitanom, v primeru, da bom še imela kakšnega otroka, sem prepričana, da se ne bom pustila zajebavat. Tokrat pa sem se. 

Long story short, v porodnišnici nama dojenje ni steklo. Vitan je šel domov nekaj gramov lažji in bala sem se tega, kako bo, ko bom sama z njim. Seveda je bil Nejc pripravljen na to, da bom dojila, ampak dejansko pa neke hude pomoči, razen psihične podpore, ni mogel nuditi. Naučena sem bila, da moram otroka dojiti na 2-4 ure, 8-12x na dan. Naučena sem bila, da gre za ponudbo - povpraševanje. Naučena sem bila, da kar tako črpati ni potrebno. Naučena sem bila, da je lažje dojiti v leže (čeprav sem v porodnišnici lažje dojila sede). In naučena sem bila, da včasih pač ne gre. Ste že slišali, da sem po horoskopu bik? Za nas "pač ne gre" ne obstaja. Sama sebi sem namreč obljubila, da bom dojila nič več in nič manj, kot eno leto. (😂 Oh, Ajda.)

Zelo kmalu po prihodu domov je seveda prišel čas za ponovno dojenje. Usedla sem se na kavč, namestila zaspanega Vitana, in začela. Vitan pa je tudi začel, ampak ne z dojenjem. Z dretjem. Drl se je kot jesihar, med tem, ko sem mu živčno v usta želela vstaviti bradavico z nastavkom. In to je trajalo še dva tedna. Izkušenj in odgovorov na to takrat še nisem imela, jih pa, na moje presenečenje, še vedno nimam. Ni šlo za naval mleka, ni šlo za nastavke (to se je dogajalo tudi po tem, ko so šli nastavki za stalno v omaro), je pa minilo. Minilo je nekje po dveh tednih. Konstatnega. Joka. Ob. Vsakem. Pristavljanju. Na. Prekleto. Bradavico. Nisem imela izkušenj - imela pa sem trmo in midve s trmo sva shendlali. Nejcu ni bilo jasno, kaj za vraga naj naredi, meni pa verjetno še manj. In tako se je drl in drl. Dokler se en dan pač ni več. 

Po prvem prihodu patronažne, je ta prijazno predlagala, da naj poskusim dojiti brez nastavkov, ko bom imela čas in voljo. In kmalu sem ga. Čeprav tudi z njo nisem imela najbolj pozitivnih izkušenj (pa ne, ker bi mi škodovala, ampak ker od nje dejansko nisem imela veliko), je pomagala pri ukinitvi nastavkov s tem, da je po (nekajsekundni) inšpekciji prišla do zaključka, da imam popolnoma običajne, venštrleče (😁) bradavice in da nastavkov ne potrebujem. Dojenje brez nastavkov je steklo takoj, ko sem se odločila, da bom poskusila brez. Po tem je Vitan veliko lažje jedel in bil nasploh zelo zadovoljen (jaz pa tudi veliko bolj srečna in sproščena).

Tisto, o čemer bom pisala zdajle, pa je večini mamic zelo znana zgodba. V skupinah po facebooku sem aktivna nekaj mesecev in v teh mesecih sem prebrala nešteto takih in podobnih zgodb, zato je pomembno, da tudi jaz delim svojo. Na prvem pregledu patronažne sestre je Vitana stehtala in ob tem povedala, da mora v dveh tednih priti nazaj na svojo porodno težo, kar je bilo 3510g. Ker še ni bil niti blizu (odpustna je bila 3260g), imela pa sva še dober teden, sem bila izredno živčna in tudi pogovor s prijateljico, ki mi je zagotovila, da bo vse ok, ni obrodil potrebnih sadov. Patronažka mi je pustila tehtnico in navodila, da naj ga stehtam pred in po podoju. Ne bom pisala o podrobnostih, ker se jih ne spomnim več, ampak po dveh obiskih je prišla in povedala, da moram Vitanu dodajati adaptirano mleko, ker ne dobiva dovolj mleka in njegova teža ne ustreza merilom (kljub temu, da je pridno jedel, jedel dovolj pogosto, da sva ujela nek ritem). Vitan je bil, razen nekaj ur na dan zaradi krčev, zadovoljen otrok. Plenice so bile pokakane in polulane. Po gramih pa še ni bil tam, kjer bi zdravstvo želelo in eden od nasvetov je bil, da naj dodajam adaptirano mleko. Poleg tega je predlagala še pitje čaja za dojenje in jemanje Lactil kapsul (s komentarjem, "Kaj ste pa tako dolgo čakali??"). Verjetno mi ni treba dvakrat reči, da sem ob njenem odhodu jokala Nejcu in se nisem mogla potolažiti. 

Mame smo po rojstvu otroka polne hormonov. V naročje dobimo otroka, ki je popolnoma nebogljen, samo diha, je, živi, spi. Naša edina naloga nekaj tednov je, da preživi. Ne potrebuje stalne animacije. Ne potrebuje igrač, ne potrebuje najdražjega vozička in najboljše podlage za na tla, ne potrebuje obiskov vseh sorodnikov - potrebuje tebe. In ena od osnov za to, da preživi je to, da jé. In mi smo njegov vir hrane. Od nas je odvisno, ali bo preživel. Potem ti pa nekdo reče, da to ni dovolj. Da to, kar mu lahko nudiš ti, ni dovolj. Če razumete, razumete. In ni treba, da ste zato ženske ali mame. Če ne razumete, ne boste nikoli. 

Ob tej informaciji se mi je za nekaj minut podrl svet. Poklicala sem prijateljico in ji jokala. Poklicala sem mamo in ji jokala. Jokala sem Nejcu, ki pa ni človek za jokanje - je bolj človek dejanj, in takoj je rekel, da bo šel v lekarno in prinesel adaptirano mleko. Nisva dobila navodil, koliko. Nisva dobila navodil, kako. Nisva dobila navodil, kdaj. Ampak je šel, kupil mleko, ga prinesel. In sva ga naredila. In sva ga ponudila Vitanu in ga je, skoraj celo porcijo popil. In še v isti sapi popolnoma izbruhal. Pa nič danes, sva rekla, jaz slabe volje, Nejc malo manj, in počakala na drug dan. In naslednji dan poskusila ponovno. Naredila, ponudila, je popil. In spet v isti sapi bruhal. Ne polival (kot ljubkovalno rečemo bruhanju dojenčkov 😆), bruhal. V loku. Vse. To je bila (do julija) zadnja kapljica adaptiranega mleka, ki jo je Vitan dobil. Adaptirano mleko je ostalo odprto in neporabljeno (in je po dveh tednih romalo v smeti), jaz pa sem ignorirala navodilo patronažne sestre in po tretjem tednu odpusta dobila to, kar sem čakala - odpustno težo. In kmalu za njo še več teže. In še več teže. In kar naenkrat smo iz tega "da ni dobil dovolj" prišli na to, da so ljudje okrog mene spraševali, s čim ga futram in ali pediatrinja kaj reče, da je pretežek (👎). Za vse firbce - ne, pediatrinja ni nikoli rekla tega, rekla pa je, da otrok, ki je dojen, ne more biti pretežek, ker poje tisto, kar potrebuje. In to je bilo zame dovolj.

Najino dojenje je nekje od 2. meseca naprej, pa vse do trenutka, ko je dobil zgornja dva zobka, potekalo sanjsko. Vitan se je dojil takrat, ko je to pokazal ali sem začutila, da to potrebuje. Dojil se je tako, kot se je mogel, najprej približno 12x na dan, kasneje malo manj, nikoli pa manj kot 8x. Dojil se je sprva v leže, potem sva postopoma napredovala do sedenja (pri približno treh mesecih), potem pa se je lahko dojil že praktično kjerkoli. V dojenju sem uživala. Vedela sem, da delam to, kar po mojih najboljših močeh znam za mojega sina.

Dokler...

...ni Vitan, malo po poročnem potovanju (v Dalmaciji - jej, korona!) dobil zgornjih dveh zob. Prej je imel že spodnja in ob dojenju tega niti nisem občutila. Marsikdo mi je povedal, da me bo verjetno kdaj ugriznil in marsikateri nasvet sem ob tem dobila, ampak ga nisem potrebovala. Vitan me namreč med dojenjem ni grizel. Se je pa začelo stanje mojih bradavic drastično slabšati. Kar naenkrat so me začele med dojenjem boleti, pojavljati so se začele male krastice in v roku enega meseca je dojenje postalo nevzdržno. Kmalu po tem so sledile ragade po obeh bradavicah. Ob vsakem dojenju sem stiskala zobe, nisem se ga več veselila. Nekaj, kar mi je še pred kratkim časom pomenilo prijetno povezanost z Vitanom, je kar naenkrat postalo nočna mora. Vprašala sem po facebooku, spraševala sem prijateljice, omenila sem pediatrinji,... In povsod sem dobila isti nasvet: bradavice morajo biti čim več na zraku, da se posušijo in zacelijo in uporabljam naj kremo/mazilo za celjenje. Svetovali so Bepanthen, Rešilko, Lanolin, ni da ni. Poskusila sem vse. Čez dan sem hodila po stanovanju zgoraj brez, po vsakem dojenju sem se mazala. Zvečer sem pod tušem bradavice dobro očistila, jih sušila. Stvar pa se je samo še slabšala. Še vedno pa je bil problem to, da me Vitan ni grizel in tega enostavno nisem mogla razumeti. Trmasti bik v meni je vztrajal pri dojenju, čeprav so mi že čisto vsi rekli, da je čas, da neham. Še Nejc, ki me pri dojenju zelo podpira, je rekel, da je mogoče vseeno čas, da neham trpeti in da sem za Vitana naredila tisto, kar je bilo najbolje - dokler je šlo, je šlo. 

Pa se nisem predala. Konec julija sem se odločila, da bom bradavice izmenično pozdravila. Najprej eno, nato drugo. Vmes sem dojila samo na eni strani. Glede na to, da je Vitan že jedel čvrsto hrano, se mi tudi ni zdelo, da bi bil zaradi tega kaj lačen. Na drugi strani sem pridno črpala. Po dveh tednih te prakse na eni in dveh tednih na drugi, sem bila zaradi črpanja že popolnoma izmučena. Če se to komu zdi enostavna metoda, svaka mu čast. Ampak ni. Zahteva veliko organizacije, še posebej, če otroka ne moreš med tem dati v varstvo, želi pa tvojo pozornost. V tem času sem veliko razmišljala o nakupu črpalke Elvie, ampak sem zaradi cene (cca 300€ za eno strani in 600€ za obe strani) kaj kmalu obupala - bi pa lahko z njo verjetno ob črpanju počela mnogo stvari. No, glej ga zlomka, bradavice so se pozdravile. In tako hitro, kot so se pozdravile, so se spet nazaj spraskale. 

Takrat sem se odločila, da bom poskusila ponovno, s tem, da ga bom popolnoma prenehala dojiti in za čas celjenja črpala svoje mleko in mu ga ponujala po steklenički. To se sliši precej enostavno, če ne bi bila težava v tem, da Vitan do tega trenutka stekleničke ni mogel niti videti. Za mojo dekliščino sem na primer Nejcu načrpala dovolj zaloge za 3 dni, čeprav sem bila odsotna samo 24 ur. Ves čas moje odsotnosti je bil Vitan nemiren, jokav, spil ni skoraj ničesar in hitro je bilo jasno, da je ubogi otrok izredno lačen. Spil je nekaj požirkov, dokler ni ugotovil, "da to pa ni njegova joška, in da tega pa res ne bo pil!" Ko sem Nejcu avgusta naznanila, da bom na dekliščini ene najboljših prijateljic prespala, je prebledel. "A misliš, da bo to šlo?" je vprašal in jaz sem mu takoj povedala, da sem se tako odločila in da tako bo. 

Vitan je prvič, ko sem se odločila, da do preklica preneham z dojenjem, spil celo flaško. Zakaj? Ker sem se jaz tako odločila. (Realnost pa je bila taka: Bradavice so me tako neznosno bolele, da sem ob dojenju tiho ihtela in rotila Vitana, da naj prosim spije mleko po steklenički. Spomnim se, da sem v tistem dnevu prav začutila trenutek, ko je opazil mojo stisko in mi prišel naproti.)

Tako sem torej za približno 2 tedna popolnoma prenehala z dojenjem. Ker nisem dovolj načrpala, sem bila primorana po dolgem času spet kupiti adaptirano mleko. Glede na prebrano bi rekla, da je bila težava v velikosti nastavkov, ki seveda niso bili prilagojeni velikosti mojih bradavic. Včasih sem iz ene dojke načrpala 30, včasih pa 150ml in več. Hvala bogu nisem nehala verjeti v mojo proizvodnjo mleka in se tega nisem ustrašila, ampak sem mu pač dodajala adaptirano mleko. Med tem, ko sem uživala v Goriških brdih na dekliščini in seveda sproti črpala, sta Nejc in Vitan uživala doma. In je šlo, pil je moje mleko, v steklenički. To se je nadaljevalo tudi, ko smo šli v Idrijo. Takrat sem šele dobro videla, kako naporno je življenje ob črpanju. Že od začetka dojenja sem se stalno spraševala, kako je tistim mamam, ki ne dojijo. Ker sem imela na začetku toliko težav pri uvajanju dojenja, sem mislila, da jim je veliko lažje. One pač napolnijo stekleničko - in to je to! No... Na poti, brez dobre termovke, v krajih, kjer težko dobiš toplo ali sploh tekočo vodo - nemogoče. In sem kaj kmalu ugotovila, da sem v bistvu jaz tista, ki ji je enostavno nahraniti otroka. 

Po prihodu iz Idrije sem komaj čakala, da se bova spet dojila. Počasi so se bradavice popolnoma zacelile in eno noč sem se odločila, da začneva. Končno sem spet lahko dojila brez bolečin. Celih 24 ur. In spet - kri, rane, bolečina.

Takrat sem bila spet na tem, da zdaj je pa res dovolj. Da sem poskusila že vse in da nama enostavno dojenje ni več usojeno. Takrat sem dojila 9 mesecev in sprijazniti sem se že začenjala, da je to pač to. Potem pa sem poklicala svetovalko za dojenje, ki mi je bila priporočena. Povedala sem ji za svojo težavo in tudi ona se je čudila kako to, da sem šele zdaj prvič dobila ragade po bradavicah, če jih ob začetku dojenja nisem. Predlagala je spremembo položajev dojenja, ki sem jih seveda poskušala - a Vitanu niso bili všeč. V vseh se je pritoževal in nikakor se ni mogel namestiti. V tem delu jo seveda razumem - iskala je možnosti, kaj vse bi lahko šlo narobe. Je pa našla težavo v mojem ponujanju stekleničke Vitanu, ki je bil takrat po njeno prestar za stekleničko. Šokirana sem bila nad njenim mnenjem, da je otrok po starosti cca 8, 9 mesecev, prestar za stekleničko, saj sem to takrat prvič slišala. Po njenem mnenju naj bi namreč otroku pri tej starosti ponujal mleko v kozarcu. Po klicu sem še dolgo razmišljala o tem. Pa mi nikakor ni bilo jasno, kako naj otroku, ki ga že od vsega začetka uvajanja čvrste hrane sicer ponujam pitje po kozarcu in ga niti slučajno ne sprejme, po kozarcu ponudila svoje mleko, ki sem ga črpala približno 6x na dan, pa to še komaj dovolj (ali sploh ne dovolj). Vitan bi polovico polil, pitje/hranjenje pa bi verjetno trajalo več kot pol ure. Od klica nisem prejela ničesar, kar sem v tistem času iskala - pomoč, razumevanje, podpora. Svetovalke nisem več poklicala. 

Vse manj se mi je sanjalo, kaj bi lahko bilo narobe. In takrat sem si vzela nekaj dni, da sem razmislila. Pomislila sem, da sem dolžna, da za Vitana naredim največ, kar lahko. In če to pomeni, da ga bom dojila tako, da bom zraven stiskala zobe od bolečine, bo pač tako. Ne razumite me narobe - seveda nimajo vse mame luksuza, da se lahko odločajo, ali bodo dojile ali ne, jaz pa sem se v tistem trenutku pač lahko in sem se, da bom. In tako se je spet začelo obdobje bolečin, krvavih bradavic in stisnjenih zob. Vitan pa je bil še naprej najbolj zadovoljen, ko se je dojil. 

Septembra smo odšli v Švico k moji mami. Zadnji dan smo mi trije z Vitanom odšli v Bern. Med potepanjem po mestu je Vitan zaspal, midva pa sva si privoščila malico na ulici. Takrat je Nejc po naključju pogledal v njegova usta, ker je spal z odprtimi, in na enem od sprednjih zgornjih zob opazil luknjico. Že pred tem sem opazila, da ima sprednja zoba malenkost nazobčena, a se mi je to zdelo, da je pač tako, kot mora biti (nikoli se nisem preveč ukvarjala z zobovjem novorojenčkov). Po opaženi luknjici sem zadevo omenila pediatrinji, ki ga je napotila naprej k zobozdravnici. Na vrsto smo prišli v rekordnem času, ravno v času največjih okužb v državi, kar me je takrat prestrašilo, ker mi je res dalo občutek, da je nujno (pri dveh zobarjih smo termin dobili prednostno - v roku treh dni). Zobozdravnica je po nekaj minutah postavila diagnozo - MIH (molar incisor hypomineralisation). Gre za razvojno okvaro sklenine zob, za katero vzroka ne najdejo. Me je pa tudi potolažila, da se je pri Vitanu pojavila v zelo majhni meri. Ampak mi je pa dal obisk pri zobozdravnici odgovor na moje vprašanje zadnjih nekaj mesecev - Vitan ima dejansko poškodovani zgornji enici in z njimi praska po mojih bradavicah med dojenjem. 

Bila sem zadovoljna, da sem končno dobila odgovor in res presenečena, da mi tega ni omenil še nihče. Pa sem o težavah z dojenjem govorila s pediatrinjo, medicinsko sestro in svetovalko za dojenje, hkrati pa prebrala pol interneta in iskala razloge za to. Najine situacije to sicer ni spremenilo - še vedno sem nadaljevala z dojenjem. 

Po petih mesecih od začetka težav z dojenjem in Vitanovim grizenjem, ki to ni, lahko rečem, da se situacija končno umirja. Ko sem začela s pisanjem tele objave, je bilo vse popolnoma zaceljeno. Trenutno se je spet malo poslabšalo, a ni nič hujšega. Navajena sem namreč že na vse. Opazila sem, da se situacija strmo izboljšuje sorazmerno z njegovim manj pogostim dojenjem. Vitan se doji zjutraj, zvečer, ponoči, čez dan pa 1x ali 2x. Kar se sicer sliši veliko, glede na to, da ima seveda uvedene že vse obroke čvrste hrane, hkrati pa je veliko manj od 8-10x, kar je bilo še poleti. Seveda imajo bradavice ob manj pogostem dojenju več možnosti, da se vmes zacelijo. Vsake toliko še malo boli, ampak je bolečina res minimalna v primerjavi z začetno.

Kakšen je moj (najin) trenutni načrt? Go with the flow. 🌊 Načrt se je od tistega pred materinstvom spremenil tako, da vem, da v ponedeljek, ko bo star točno 1 leto, ne bom prenehala z dojenjem. V zadnjem letu sem se zelo izobrazila glede dojenja in zdaj vem, da z dojenjem otroka ne razvajamo, ampak sledimo njegovim potrebam. Otrok ob dojenju poveča občutek varnosti, dobi veliko pomembnih hranil, razvija odpornost, telo se odziva na točno tisto, kar potrebuje in v trenutnem zdravstveno ogroženem času še vedno mislim, da je za njegovo zdravje najbolje, da dojim. Če ga na primer bolijo zobje ob izraščanju se z dojenjem potolaži in si zmanjša bolečino. Če zbolim jaz, preko mojega mleka dobi protitelesa. Ker se na pitje tekočine še ni dovolj navadil, ga trenutno dojenje rešuje pred dehidracijo. Če bi res zbolel, kar se še ni zgodilo, bi lahko izgubil tek in v tem primeru dojenje pride zelo prav. Vitan je bil v tem letu 2x bolan. Enkrat je imel 2 dnevno vročino, enkrat pa je imel 1 teden poln nos. Ne morem trditi, da je to zato, ker je dojen in ne morem trditi, da ni. Ne vem kaj se bo zgodilo po njegovem vstopu v vrtec. Ampak upam si trditi, da dojenje ne bo škodilo. 

Priporočila svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so glede dojenja jasna. Priporočajo, da matere spodbujajo dojenje takoj po rojstvu otroka - v prvi uri. Priporočajo, da so otroci prvih šest mesecev izključno dojeni. Priporočajo, da se po izključnem dojenju otroka hrani s primernimi živili in nadaljuje z dojenjem. In, da se dojenje nadaljuje do otrokovih dveh let in dlje. Naša družba pa žal na to še ni pripravljena (če smo odkriti, se zatakne že pri večkrat dokazanih negativnih posledicah začetka uvajanja goste/čvrste hrane pred 6. mesecem). Čeprav Vitan še ni dopolnil enega leta, sem že dobila komentarje v smislu "A ti pa še dojiš?", "Kako pa to, da še dojiš?", "A imaš res še mleko?" In na to sem že pripravljena, ker sem v zadnjem letu dobila trdo kožo. Kmalu po rojstvu otroka ugotoviš, da je po mnenju mnogih, dojenje še vedno stvar vseh ljudi okrog tebe. Kot, da živimo v enem velikem plemenu, katerega poslanstvo je, da vzgajajo mene in mojega otroka. Začne se z vprašanji, "A se doji?", nadaljuje z vprašanji "Mu daš že kaj za jest?" in konča s trditvijo, da je tvoj otrok prestar za dojenje (po možnosti pri enem letu). Do prvega leta otroka je materino mleko ali adaptirano mleko otrokov glavni vir hranil. Do prvega leta naj otrok lakote sploh ne bi povezoval s hrano, ampak z mlekom. 

Želim si, da bi svetovanje pri dojenju pripadalo vsaki mami po porodu, kot nam pripadajo obiski patronažne sestre. Večina patronažnih sester sicer ne misli nič slabega, a o dojenju ne vedo veliko oziroma so njihove teorije zastarele. Svetovanje o dojenju ženska potrebuje vse od rojstva otroka naprej - pomoč pri prvem pristavljanju, pomoč pri izbiri položajev za dojenje, napotke za nego bradavic, informacije o priraščenih jezikih dojenčkov, nasvete za povečanje zaloge mleka, nasvete za izbiro primerne črpalke in nasvete uspešnih načinih črpanja,...

In če se tole bere kot reklama za dojenje - to tudi je. Je pa hkrati tudi opozorilo, da je prekleto težko. In da, če je uspelo meni, ni nujno, da bo uspelo vsem. Ogromno je mamic, ki zaradi takih in drugačnih razlogov, ne morejo dojiti. In ni naša naloga, da spodletele poskuse obsojamo in iščemo vzroke, ki so do tega pripeljali. Odločitev za dojenje in odločitev za to, da ne dojijo, je odločitev vsake mame posebej. Vsem polagam na srce, da se ne ukvarjate z dojenjem drugih ljudi in pustite, da vam mame same povedo kaj o tem, če bodo same želele. Vam pa vsem, ki se soočate s stisko ob dojenju ali hranjenju po steklenički, želim, da najdete svojo moč, da vam uspe katerikoli način vam ustreza in ga lahko izvedete. 💪 (Ker, saj poznate tisto - Jaz sem mama - nič me ne more presenetiti.) Mogoče pa bo kateri od vas na poti do (uspešnega) dojenja pomagal tudi moj zapis.