Lahko noč, Vitan

Tole je še ena od objav v seriji "Dojenček 101" (😁) in upam, da tudi ta pride komu prav. Na instagramu (@ajdinistruklji) sem nekaj časa nazaj napisala, da bova z Nejcem spremenila način uspavanja otroka in veliko ljudi mi je ob tem pisalo, da naj o tem kaj napišem. A želela sem, da se situacija stabilizira in da ugotovimo, če res deluje. In sedaj smo na vsaj eni od teh dveh točk - situacija se je stabilizirala in... mogoče pa vsaj malo deluje. Pa poglejmo, za kaj sploh gre. 

(Če ne želiš brati litanij o Vitanovih spalnih navadah skoči na osmi odstavek: Samostojno uspavanje po naše. 💙)

VITAN IN NJEGOVO SPANJE PREJ

Vitan je bil ob rojstvu zaspan otrok. V porodnišnici sem ga komaj budila in prve tri dni je praktično prespal. Vse to se je spremenilo ob prihodu domov. Prvo noč nismo spali nič. Z Nejcem sva se izmenjevala pri uspavanju, ampak sva bila katastrofalno neuspešna. Zdaj vem, da bi verjetno znala drugače, ampak zdaj sva starša z enim letom izkušenj s to malo pošastjo. Temu nespanju in težkemu uspavanju je botrovalo tudi to, da je imel Vitan prve tri mesece težave s krči. O krčih lahko preberete marsikaj, ampak nekaj je zagotovo res: večinoma minejo ob treh mesecih. Tudi pri nas so. Ampak v današnjem zapisu se bom predvsem posvetila spanju. Po prvi noči še nisva odnehala, z Vitanom smo spali v isti sobi, Vitan je spal v obposteljni postelji, ki je bila zataknjena ob najino, midva pa sva se spet trudila z uspavanjem. In tako je bilo nekaj noči. Potem je utrujenost prišla za nama in odločila sva se, da bova spala v izmenah. Eden od naju je spal v dnevni sobi z Vitanom, drugi v spalnici. Vitan je v tem času spal izredno slabo. Čez dan skoraj nič, ponoči pa je običajno Nejcu uspelo, da je ob njegovi "izmeni" zaspal enkrat ali dvakrat po kakšno uro ali dve. Zjutraj sem ga običajno prinesla v zakonsko posteljo dopoldan je uspelo, da sva zaspala še za kakšno urico. Podnevi se je, če sem imela srečo, zgodilo, da je zaspal v naročju in potem sem z njim sedela na kavču, da se je vsaj malo naspal. Spal je drastično premalo za novorojenčka in dnevno sva bila v skrbeh, kako bo to vplivalo nanj. Po slabem mesecu mi je v glavo šinila ideja. Kaj pa - če bi poskusila in ga dala spat v njegovo sobo, v njegovo veliko posteljo?

PRVA SPREMEMBA

In takoj tisti večer sva poskusila. Spremenil se nam je svet. Vitan je zaspal - in spal. Zbudil se je enkrat ali dvakrat na noč, midva pa sva končno lahko vsaj malo zaspala. In tako je bilo do 4. meseca. (Dodatna informacija: Z Vitanom od takrat naprej ne moreva spati v isti sobi, ker nismo navajeni en na drugega. Eden drugega stalno zbujamo. Vitan se zbudi, če se eden od naju ponoči obrne. To pomeni tudi rezervacijo hotelov z več sobami, kar prinese dodatne stroške. Nazadnje sva poskusila z njim spati v isti sobi pri moji mami, v Švici, in situacija se je končala s tem, da sva najino posteljo nesla iz spalnice v dnevno sobo, kjer sva spala vse nadaljnje noči. You win some, you lose some.) Dve noči vmes je celo prespal, od približno devetih, do petih ali šestih. Potem pa so sledila obdobja spalne regresije, ki so popolnoma običajna in popolnoma sovpadajo z njegovim razvojem. Okoli 4. meseca na primer se začne bolj zavedati sveta okrog sebe, bolje sliši, več razume, posledično težje zaspi. Takrat se dojenčki običajno začnejo pogosteje zbujati, manj začnejo spati čez dan in kar naenkrat imamo občutek, da je to popolnoma drug otrok. Dojenčki se začnejo pogosteje zbujati in slabše spati tudi ob doseganju pomembnih mejnikov (kobacanje, postavljanje na noge, hoja,...). Zato ni nič čudnega, če boste pri svojih otrocih opazili, da je tako. Pojavi se še večkrat od 4. meseca naprej, med 8. in 10. mesecem, pa tudi okrog enega leta. Midva sva to pričakovala in zato sva bila na to pripravljena. Nisva pa bila pripravljena na morje in na prijetnih 35 stopinj čez dan in 30 ponoči.

Zdi se mi, da se je po našem letošnjem dopustu Vitanovo spanje drastično poslabšalo. Takrat je bil star slabih 6 mesecev. Vse od njegovega rojstva sva ga zvečer uspavala na rokah. Najprej sem ga podojila, potem pa sem ga nosila dokler ni zaspal. Sledilo je odlaganje. Sprva je šlo enostavno. Prvih nekaj mesecev je otroka enostavno odložiti, potem pa zadeva postaja težja. Vključno z njim. Iz treh kil in pol je Vitan kar naenkrat prišel na 8 in zadeva je postala resna. Pa ne samo za najino psiho, ampak tudi za najin hrbet in vratne mišice. Nošenje je postajalo naporno in bile so noči, ko sva ga z Nejcem odlagala tudi po petkrat, se vmes menjavala, otrok pa ni in ni zaspal. Na morju pa je bilo grozno hudo, ker je imel zvečer v spalnici 30 stopinj (brez klime seveda, z ventilatorjem smo na 30 stopinjah spali vsi trije) in teh 15 minut se je razvleklo v pol ure, včasih tudi več. Večerno uspavanje naju je začelo resno izčrpavati in načenjati tudi najin odnos. Po morju sem upala, da bo drugače, ampak sem hitro dojela, da je bil to šele začetek. Po prihodu domov se je dolgo uspavanje nadaljevalo. Dnevno sva se prerekala, kako bi mogla uspavati, Vitan je bil zvečer živčen, med uspavanjem se je drl kot jesihar in midva sva bila blizu točke vrelišča. Vsako jutro sem se zbudila z mislijo na večer in na to, kolikokrat se bo zvečer ali ponoči zbudil, kolikokrat ga bom mogla nositi gor in dol po njegovi sobi, da bo končno zaspal. Tudi odhod iz sobe je postal grozljivo naporen. Bog ne daj, da je zaškripala kakšna kljuka, pokal laminat ali se zaslišal premik v mojem gležnju. Vse še enkrat. Ker z Nejcem ni želel zaspati in je dretje trajalo še dlje, sem ga na eni točki uspavala samo še jaz. Sploh se nisem želela več truditi s tem, da bi Nejc poskusil. In tudi on se seveda ni. 

METODE USPAVANJA IN TEŽAVE PRI SPANJU OTROK

Takrat sem poznala že nekaj metod izjokavanja, ki mi nikoli niso bile všeč. Enostavno si nisem mogla predstavljati, da bi jokajočega Vitana pustila v sobi, niti za minuto ne. Te metode sem torej takoj izločila iz svojega radarja. Sem se pa začela pogovarjati z nekaj prijateljicami, ki so opisovale način, da otrok zaspi sam, v svoji postelji s tem, da si ti ob njem in čakaš, da zaspi. Več ljudi mi je povedalo, da je metoda prijazna do mame (ker ga ni treba nositi) in do otroka (ker si ti dejansko ob njem ves čas, dokler ne zaspi). Malo kasneje sem nekje dobila še nek dokaj univerzalni načrt učenja spanja, od katerega sem odnesla to, kar sem zase potrebovala, večino pa zavrgla, kot tudi sicer zavržem informacije, ki ne pridejo upoštev za Vitana, naju in naš način življenja (in tega je ogromno). Edino, česar sem se bala je bilo to, da so omenjale, da traja približno kakšen teden ali dva, da se otrok navadi tega načina, v tem času pa se lahko vsako noč to zavleče tudi do dveh ur. In da v tem času otrok lahko zelo veliko joka. In ja, to je bil tudi razlog, da sem čakala od SEPTEMBRA DO DECEMBRA, da sem rekla, da je zdaj pa res dovolj. Le kaj za vraga mi je bilo???

Na tej točki bi najprej povedala še nekaj malenkosti o spanju otrok. To, da se otroci zbujajo ponoči je običajen pojav in prav nič ni narobe, če se. Tudi to, da vaš otrok pri enem letu ali tudi še kasneje ne zaspi sam, je popolnoma običajno. To ne pomeni, da je z otrokom kaj narobe. Lahko pa, da je. Če se otrok zbuja prepogosto (na 15 minut, pol ure) gre lahko za kakšne zdravstvene težave - npr. tihi refluks. O tem se je potrebno pogovoriti z vašim pediatrom. Tudi to, da otrok ponoči bedi več ur je lahko znak drugih težav. In če boste sanirali samo to, da otrok ne spi, morda ne boste odpravili osnovne težave in to lahko na otrocih pusti resne zdravstvene posledice. Predlagam, da se v takih primerih obrnete na strokovnjake, začnite pa pri otrokovem pediatru, kot sem že omenila. Predvsem se ne zanašajte izključno na mnenja na forumih in blogih, ki temeljijo na izkušnjah drugih mam (kot je recimo ta, ki ga ravnokar berete 🙋). Prav tako te metode po svojem laičnem mnenju ne bi priporočala za otroke, mlajše od 6. mesecev, ker takrat potrebujejo res čim več dotika, cartanja, nošenja in ne vem, če bi bilo primerno, da jih že takrat navajate na to, da zaspijo sami.

Pri Vitanu po začetnih težavah (ki sva jih uspešno odpravila s spanjem v drugi sobi) s spanjem nisva opazila težav. Tudi pogostost njegovega zbujanja se poveča takrat, ko je to popolnoma pričakovano - ko zboli, ko mu izraščajo zobje ali ko je izpostavljen preveč socialnim interakcijam v enem dnevu (neke vrste senzorna preobremenjenost). Načeloma je spal že prej dobro, težava je bila v uspavanju. Zato smo urejali samo to področje, se je pa hkrati izboljšalo tudi samo spanje.

SAMOSTOJNO USPAVANJE PO NAŠE

Tole so bile moje smernice za uvajanje samostojnega uspavanja (dajmo mu za potrebe tega bloga reči tako): Vitana po večerni rutini, ki je nisva spreminjala, podojim. Po dojenju ga odložim v posteljo in mu povem, da gre spat. V postelji mora imeti eno plišasto igračko, s katero se lahko kasneje potolaži ali stisne. Usedem se v fotelj poleg postelje (na dosegu Vitanove roke) in mu preberem pravljico. Po pravljici ga poljubim, mu povem, da naj zdaj zaspi in se usedem nazaj. In potem čakam. Ko zaspi, ga pokrijem, če je potrebno prestavim (neverjetno lahko postane, ko enkrat zaspi) in odidem iz sobe. Ponoči ponavljam postopek, samo brez pravljice. In seveda tudi za dnevne počitke. In to je vsa umetnost. 

Najverjetneje se bo prvo noč odzval z jokom. Ne bo mu jasno, kaj za vraga počnete in zakaj ga ne vzamete v naročje. NE VZEMITE GA V NAROČJE. PONAVLJAM, NE POPUSTITE! (😂) Če potrebuje tolažbo, ga lahko seveda objamete, božate, poljubite, karkoli vam srce poželi. Vi ste tam zanj in za njegove potrebe - razen uspavanja. Tudi, ko se je ulegel, sem ga jaz sprva božala po hrbtu, dokler ni zaspal. Zdaj elegantno prime mojo roko in jo odmakne - Vitan ni tak touchy feely otrok. Tudi objemi čez letvice postelje mu niso pasali in tudi sedaj jih ne želi - poslušajte svojega otroka. Pomagalo mu je, da sem mu prigovarjala, da mora spat, govorila "lahko noč, Vitan", včasih sem mu kaj zapela. Zgodilo se bo, da bo otrok najprej taval gor in dol in se jokal, ker bo zaspan, ne bo pa vedel, kako naj to zaspanost eliminira, ker ste mu do tega trenutka pri tem vedno pomagali vi. Vi ste ga nosili po rokah dokler ni zaspal. Zdaj pa mora dojeti, da se lahko uleže tudi sam. Verjetno se bo najprej usedel, presedal. Ulegel in spet dvignil. In ja, prvič bo trajalo, drugič bo trajalo malo manj in tretjič/četrtič/petnajstič bo šlo. Potem pa se vsake toliko spet zgodi, da ne gre. 

(Še enkrat - tole pride prav, če imate zdravega otroka in, če sami pri sebi mislite, da vam pride prav. Ne rinite z glavo skozi zid. Če se vam zdi, da vam ne ustreza, ko že poskusite, prenehajte in poiščite druge načine.) 

METODA V NAŠI PRAKSI

Pri Vitanu smo začeli 7. 12. 2020. Kakšen teden pred tem sem začela tudi z eliminiranjem nočnega dojenja, kar pa sem po kakšnih dveh tednih opustila. Če se želi dojiti, naj se doji, se pa trudim, da dojenje ni njegova spalna asociacija (po domače - da njegov zadnji spomin pred spanjem ni dojenje, zato ga včasih malo pobožam, da pride k sebi po dojenju in potem ponovno zaspi). Prvi večer je trajalo 1 uro (samo, si mislite?) in presenetljivo, Vitan praktično ni jokal. Vmes je malo pojamral, ampak pravega joka pa ni bilo. Ko se je ponoči zbudil prvič je trajalo 15 minut, da je zaspal nazaj, drugič 20, tretjič 15 minut. Težava je nastala podnevi, ko je veliko več jokal, ampak tudi to se je kmalu umirilo. Rekla bi, da je uvajanje v ta nov način uspavanja trajalo kakšna dva tedna. Zaman sem čakala, da bi se vmes zelo poslabšalo, kar se pri nas ni zgodilo. Najprej se je pa tudi povečalo nočno zbujanje - zbudil se je kakšne 2x do 3x samo do polnoči, kar se prej ni dogajalo. Zdaj se je to uredilo in je spet na približno 2 - 3x na noč, kar je zanj običajno.

Prava sprememba pa se je zgodila, ko...

...je uspavanje prevzel Nejc.

TRENUTNO STANJE

Pozitiva

Vitana sedaj, že več kot en mesec redno (in moram poudariti, ZELO USPEŠNO) uspava Nejc. Mama sita, otrok cel. 😀Jaz sem tista, ki se z Vitanom zbuja večkrat na noč. Jaz sem tista, ki je bila celo leto z njim vsak dan. In ati Nejc je tisti, ki je zdaj na novo dobil en ritual z Vitanom več (branje pravljic, večerno čebljanje in vse lepote kratkega histeričnega joka, ko gre mami iz sobe). Zaenkrat se je ta praksa izkazala za odlično. Tudi podnevi, če je le Nejc na voljo.

Odlaganje je sedaj popolnoma nekaj drugega, kot je bilo pol leta nazaj. Vitana po dojenju mirno odložim. Večino časa se malo prestavi, išče dober položaj in se obrne na trebuh. Prej nikoli ni spal na trebuhu in zdi se mi, da je končno našel položaj, ki mu res odgovarja.

Joka ob uspavanju praktično ni. Pojavi se občasno, ko je res zeeeelo utrujen in je čez dan zelo slabo spal in občasno ob zbujanju ponoči, ampak traja do pet minut. 

Kot sem nakazala že v prešnjem odstavku je dojenje za Vitana še vedno pogosto spalna asociacija in s tem se zaenkrat še nisem tako hudo ukvarjala, se bom pa v prihodnosti začela truditi, da bi zmanjšala dojenje ponoči. Trenutno se mi zdi, da na to še ni pripravljen. Zadnji mesec mu tudi rastejo vse štiri štirke in se mi zdi, da zato potrebuje več bližine in več dojenja ponoči. V zadnjih nekaj tednih z Nejcem ugotavljava tudi, da morava biti spet bolj tiho ob odhodu iz sobe. Na začetku teh sprememb sva recimo lahko čisto običajno odkorakala iz sobe, zaprla vrata in je bilo ok, sedaj pa je začel postajati bolj občutljiv na zvoke ob najinem odhodu. Ampak to je malenkost v primerjavi s tem, kar sva doživljala prej. 

Prestavila sva tudi začetek večernega uspavanja. Pred spremembo je šel spat med pol osmo in osmo, sedaj začenjamo z večerno rutino povprečno okoli 18.30, če je zelo utrujen tudi ob šestih (prej nikoli), se pa seveda zgodi, da zaradi poteka dneva tudi ob osmih ali kasneje. Pozorna sva na njegove znake utrujenosti in ne rineva z glavo skozi zid pri uspavanju (pa tudi ne čakava, da je ura polnoči!). Vstaja več ali manj točno ob šestih. 

Tudi nočna zbujanja ima zelo pravilno razporejena po urah in zgodi se, da kakšnega kdaj preskoči (💕). Odkar se zna uspavati sam, ga včasih slišim, kako se ponoči prebudi in po kakšni minuti zaspi nazaj. Zato zdaj ne vstanem takoj, ko se oglasi, ampak počakam kakšno minuto, da vidim, če bo zaspal nazaj. 

Tole pa sta moja najljubša plusa:

Vitan se je odvadil dude. Prvi večer, ko sem ga želela umiriti z dudo, jo je jezno vrgel ven iz ust in od takrat naprej je noče več. Sploh ne razumem, kako se je ta čudež zgodil, ampak dudo je moj sin nazadnje resno uporabil v začetku decembra, pri njegovih 11ih mesecih. Nekajkrat sem jo po tem poskušala uporabiti na sprehodu, ko je postal nemiren in tudi vzgojiteljice v vrtcu so jo želele uporabiti za uspavanje, ampak se je izkazalo, da sta z dudo zaključila. In jaz ne morem biti bolj srečna. 

Midva z Nejcem sva bolj mirna, bolj zadovoljna in bolj srečna eden z drugim. Sprememba v uspavanju je za našo družino pomenila veliko spremembo v kvaliteti odnosov. Večernih prepirov zaradi uspavanja ni več, zvečer in ponoči sva bolj sproščena, oba spiva bolje (tudi zato, ker ponoči ne zgubljam živcev z uspavanjem). Tudi Vitan se verjetno bolje počuti, ker ga mami ne sprašuje ponoči, kaj za vraga naj še naredi, da bo zaspal. Nehal naju je boleti hrbet, ker ni več prenašanja zdaj 11 kilogramskega dojenčka. 

Negativa

Samo en majhen majhen minus je, ki pa ga uspešno saniramo v zadnjih dveh tednih. Večkrat se je zgodilo, da je vstal ob štirih in ni več zaspal nazaj. Čeprav sem poskušala biti trdna in ga nisem želela vzeti iz postelje, da bi dojel, da še ni jutro, sem večkrat popustila. Trenutno je ok, se pa bojim, da bi prišli nazaj na to. Štiri zjutraj pač ni ura za vstajanje. Nekajkrat v tem času se je tudi zgodilo, da se je zbudil sredi noči in nekaj ur ni zaspal nazaj. To je lahko povezano z načinom uspavanja, bolj verjetno pa je povezano z izraščanjem zob. Ampak v najslabšem primeru sem v naslonjaču ob njegovi postelji eno ali dve uri. 

Za vsa vprašanja in mnenja sem dosegljiva v komentarjih in na instagramu.